CASE OF M. AND M. v. CROATIA

M. and M. - Croatia - 10161/13

mati in hči (rojena 2001) očitata nacionalnim oblastem, da niso storili dovolj, da bi hčerko zaščitili pred očetom, ki jo je fizično in psihično zlorabljal; v letu 2007 sta se mati in oče razvezala in hči je bila zaupana v varstvo in vzgojo očetu; v tem času naj bi oče hčerko pogosto verbalno zlorabljal in ji psihično grozil; nasilje je doseglo vrhunec v dogodku februarja 2011, ko je oče hčerko med verbalnim napadom še udaril po obrazu in jo davil; hči je dogodek in vse prejšnje zlorabe naslednji dan prijavila policiji; zoper očeta je bil uveden kazenski postopek, ki v času odločanja ESČP še teče pred sodiščem prve stopnje, kar je več kot štiri leta in pol po njegovem začetku;

Pravo:

a) 3. člen Konvencije: vzporedno s kazenskim postopkom je mati sprožila civilni postopek za predodelitev hčerke njej; začasna dodelitev je bila junija 2011 zavrnjena glede na ugotovitve izvedencev in poročilo socialnega skrbstva, da hčeri v očetovem domu nadaljnja zloraba in nasilje ne grozi; v času odločanja ESČP je postopek predodelitve pred domačimi sodišči še odprt: hčerka, ki je izrazila močno željo, da bi živela z materjo in pri kateri se že kažejo znaki vedenjskih motenj, vključno s samopoškodovanjem, še nadalje živi pri očetu v nasprotju s svojo željo;

ravnanje, ki ga je bila deležna hčerka, predstavlja ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena Konvencije; zato je od države upravičeno zahtevala:

• uvedbo preiskave glede očitanih dejanj (država se je odločila le za pregon najresnejšega od očitanih nasilnih dejanj, ne pa vseh; pa tudi ta postopek traja nerazumno dolgo, za zastoji, ki jih je treba pripisati domačim oblastem; preiskava tako ni bila ne hitra ne učinkovita) - Sodišče z večino glasov ugotovi kršitev;
• zaščito pred očetovim nasilnim vedenjem (po februarju 2011 so pristojni organi storili vse, kar je potrebno, da so ocenili in pretehtali nevarnost nadaljnje zlorabe otroka; med septembrom 2011 in marcem 2014 so se izvajali ukrepi nadzora s strani pristojnega centra za socialno delo; po oceni izvedenca in glede na poročilo centra za socialno delo hči ni bila izpostavljena nadaljnji nevarnosti zlorab; zavrnitev začasne predodelitve otroka je tako temeljila na skrbni presoji glede na vse relevantne dokaze) - Sodišče kršitve ne ugotovi - posledično tudi ne kršitve pravic matere (da država ni zaščitila njene hčerke) po 8.členu;

b) 8. člen Konvencije: očitki obeh pritožnic, da so pristojni nacionalni organi ignorirali hčerino željo, da bi živela z materjo in da v postopku predodelitve sploh ni bila zaslišana, se razlikujejo od očitkov, da katerih se je sodišče opredelilo v zvezi s kršitvijo po .3 členu Konvencije, zato je moralo o njih Sodišče presojati posebej;

že sam tek postopka predodelitve več kot štiri leta pomeni, da država ni izpolnila obveznosti po 8. členu; še večja skrbnost kot sicer bi morala biti namenjena postopku, v katerem se odloča o usodi travmatiziranega otroka, ki je le zaradi konfliktnega odnosa med svojimi starši utrpel take psihološke posledice, ki so se pokazale celo v obliki samopoškodovalnega vedenja; domača sodišča niso prepoznala resnosti in nujnosti zadeve in dejstva, da je dolgotrajnost postopka še poslabševala stisko prve pritožnice; posebej napak Sodišče ocenjuje dejstvo, da po več kot štirih letih teka postopka prva pritožnica sploh še ni bila zaslišana in ji še ni bila dana možnost izraziti se o tem, pri katerem od staršev želi živeti; ob tem Sodišče opozarja na določbo 12. člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki vsebuje jasno procesno garancijo, da ima otrok, ki je sposoben oblikovati in izraziti svoje mnenje, slednjega izraziti oz. biti zaslišan v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku, ki posega v njegove pravice; dvoma o sposobnost prve pritožnice (glede na njeno starost in zrelost), da bi izrazila svoje mnenje v postopku, ni;

izvedenci so enotno ocenili, da 1. sta oba od staršev enako (ne)sposobna skrbeti za prvo pritožnico in2. da je prva pritožnica izrazila jasno željo, da bi živela pri materi; oba roditelja živita v istem kraju, zato drugačna dodelitev hčerke ne bi pomenila, da bi morala hči menjati šolsko ali siceršnje socialno okolje, v katerega je integrirana - v taki situaciji nespoštovanje želje prve pritožnice, da bi želela živeti z materjo pomeni kršitev njene pravice po 8.členu Konvencije; posledično je Sodišče ugotovilo tudi kršitev 8. člena Konvencije v korist matere - druge pritožnice;

Sodišče prvi pritožnici (hčerki) prisodi 19.500 € odškodnine za nepremoženjsko škodo, drugi pritožnici (materi) pa iz istega naslova 2.500 €